Road to Leipzig – Great Electrip

Dopust je bil splaniran že par mescev prej. Tekom čakanja na končno zaslužen dopust se mi je ponudila priložnost za brezplačno polnjenje v tujini od nizozemskega ponudnika New Motion. Seveda sem se prijavila na njihov natečaj in dobila brezplačna polnjenja po celi Evropi. Ves plačljiv štrom je sponzoriran s strani New Motion.

Načrtovanje z aplikacijami in možne poti so prešle v začrtan plan. V enem dnevu gor do Leipziga, nato 3 dni v mestu: nedelja čas za počitek, ponedeljek ogled tovarne BMW Leipzig, torek prost dan, sreda pot do Landshuta, prespiva tam, v četrtek ogled starega mestnega jedra in ogled tovarne BMW Landshut, pot v Munchen, večerja v centru, prespiva v hotelu, nato pot čez Grosglockner če bo vreme vredu (rezervacije za petek še nisva imela, ker sva čakala na vreme).

Na pot sva se odpravila že zgodaj, ob 6. uri.

1. polnjenje sva opravila z obveznim kava postankom, in nakupom avstrijske vinjete (9EUR) na OMV Spodnje Dobrenje – smer Šentilj. SODO polnilnica – aktivacija z RFID kartico NewMotion

2. postanek Sankt Michael am Obersteiermark – polnilnico sem aktivirala z aplikacijo NewMotion in tudi prekinila polnjenje z aplikacijo.

3. postanek BP Tankstelle Klaus an der Pyrnautobahn, aktivacija z NewMotion kartico. Pavza za kavico.

DSC_0114

4. postanek Eni Tankstelle St. Marienkirchen, Sharding Parking malo pred nemško mejo. Aktivacija z NewMotion kartico.

5. postanek Euro Rastpark Regensburg – Ost, odmor za kosilo. Aktivacija z NewMotion kartico.

DSC_0133.JPG

6. postanek Raststätte Waldnaabtal – Ost, kratek postanek; zaenkrat še brezplačno polnjenje E.ON kasneje plačilo možno tudi z kreditno kartico.

DSC_0143.JPG

7. postanek Brückenrasthouse Frankenwald – Ost; zaenkrat še brezplačno polnjenje E.ON kasneje plačilo možno tudi z kreditno kartico.

DSC_0150

8. Prispela v Hotel Marriott Leipzig.

DSC_0306.JPG

DSC_0174

Pot dolga 891km je trajala 14 ur in 15minut, od tega same vožnje 10 ur in 7 minut, postankov pa za 4 ure in 8 minut. Ker sva se ustvljala na približno eno urco se nama pot ni vlekla zaradi same avtoceste. Večinoma sva vozila umirjeno, 110km/h na tempomatu, prehitevala tovornjake in avtobuse, veliko je bilo tudi dela na cetsi tako je bila omejitev še nižja, 80km/h, 60km/h… poraba je bila kar visoka s povprečjem 16,4kWh/100km tako sva porabila preračunano dobrih 146kWh, več kot 5 celih ”tankov” (28kWh kappa max). Ker polnilnice niso najbolj optimalno razporejene – so na vsakih približno 100km, se moraš ustavit kar na vsaki, saj do druge oddaljene 200km z visoko porabo po avtocesti ne prideš sigurno,ker ne poznava terena (gor, dol) ali pa bližje 4km ali 70km in se ne splača ustavljat na vsaki, tako moraš malce pogledat kje so in izbrat optimalno razdaljo med eno in drugo. Poleg tega pa še dež zvišuje porabo ter nizke temperature okrog 15°C niso najboljše za daljši domet.

Pot nama je minila kar hitro, nobenih večjih zastojev na avtocesti, garmin me je peljal enkrat celo po kratki bližnjici počez, zaradi zastoja ob delu na cesti. Me pa moti pri garminu v BMWjčku, da ne kaže grafike za vse izvoze, samo za večje. To je predvsem moteče ob večji gužvi v centru mesta na obvoznicah, kjer so izvozi speljani vzporedno z obvoznico, da sploh ne opaziš, da jo moraš zapustiti. Je pa hiter s preračunavanjem poti.

V Leipzigu sva se zvečer sprehodila do glavnega trga, kjer prenavljajo mestno hišo, ter se v stranski ulici usedla na večerni drink. Čin čin!

Zjutraj je bilo deževno vreme, nič kaj spodbudno, tako sva se malce še spočila nato pa odpravila do Panometra, 360°  32metrov velike panorame razbitine Titanika fotografa Yadegarja Asisija. Sama razstava ne temelji na sami tragediji Titanika ampak na meji med človeškim dosežkom tistega časa in tehnologiji in kljubovanju neizmerne moči narave. Res je izjemen občutek sprehoditi se med zgodovino odkritij in napredka v 20. stoletju, ko se je gradbena industrija razvijala s pomočjo novih tehnologij in materijalov.

Osupne tudi model premca Titanika in se vživiš v takratno obdobje, kako so ljudje za tiste čase doživljali takšne podvige modernizacije od tunelov, visečih mostov, nebotičnikov do gromozanskih strojev in čezoceanskih ladij.

Fotk iz razstave ne bom objavljala, ker si morate to sami pogledat in doživet vse detajle fotografije in atmosfero samega dogodka. Ni samo fotografska razstava ampak doživetje. Sama sva se zadržala več kot 2 ure.

V Ponedeljek sva šla na ogled proizvodnje BMW Plant Leipzig – Exclusive Guided Tour BMW i. Tam sva vidla še bolj podrobno kako je sestavljen najin i3, in kakšni materijali so uporabljeni ter proces združitve podvozja in kabine. V Leipzigu se ”rodijo” elektrificirani i3, i3s in i8 coupé in i8 roadster.

DSC_0204

Velika večina sestavljanja je še zmeraj ročno delo zaposlenih, roboti se uporabljajo predvsem pri procesu izdelave posameznih delov. Tudi sama tovarna je naravnana zeleno, proizvajajo 70% elektrike s štirimi veternicami, ostalo jemljejo iz omrežja, velika večina prostora ob že zgrajeni tovarni je zelena, poraščena z drevesi – tam ne smejo graditi, tam kjer je pa provizorij parkirišče ali pa prazna parcela, tam pa lahko v prihodnje še dogradijo tovarno oz. skladišče.

Ker je fotografiranje prepovedano: ni ni slikc iz prozivodnje.

Pri recepciji me je gospodična prijazno vprašala če potrebujeva polnjenje, da nama z veseljem posodi rfid kartico za ponjenje med časom ogleda, a ker sva imela polnilnico v hotelu tovarna pa le malo ven iz mesta to ni bilo potrebno. Nekaj mest je bilo še praznih pri polnilnicah, bilo je vsaj 6 mest z Type 2, in 2x CSS hitro polnjenje. Parkirani pa i3, i8, Hyundai ionic in BMW hibridi. Tudi znotraj tovarne imajo zaposleni na voljo prve modele i3, ki ne dosegajo cestnih standardov, registrirane samo za vožnjo znotraj tovarne (do 30km/h) – niso street legal, tako so jih obdržali v tovarni za prevoz med posameznimi deli tovarne. Presenetilo naju je tudi uporaba vodikovih celic za pogon skladiščnih robotiziranih samovozečih vozičkov in črpalka za vodik sredi proizvodnje hale.

Sem pa mogoče pričakovala, da bo vodil ogled kakšen zaposleni iz BMW i programa, meni se je zdelo da je gospodič, ki naju je vodil po tovarni, samo študent. Ni imel nobenih informacij o prihodnih modelih serije i, glede na to da je takrat ravno izšla možnost prednaročila ix3 na Norveškem, nič o novi 120Ah bateriji, nedelovanju i remota v Sloveniji,…

Sicer pa oba navdušena nad videnim kako je nastal najin BMWjček.

V torek po zajtrku premišljujeva kaj pa danes? Ogled panorama towerja, sprehod po centru? Pejva v Berlin, ko sva že tako blizu… sej je samo 150km… enkrat na polnilnico pa sva gor! Polnilnica Linthe pri McDonalcu se ni in ni hotela vklopit, aplikacija ne sprejme mojga paypala, probam z mastercard opcijo prek aplikacije, ne in ne… ker sva bila predaleč od naslednje hitre polnilnice z zalogo baterije sva poiskala najbližji Type 2 v vasi pri B&B Linther Hof. Najprej težave z  zaparkirano polnilnico, pred polnilnico pa skladovnica lesa za nadstrešek… motava naprej nazaj in končno uspeva priklopit kabel. Približno urco polnjenja da sva zasigurno prišla do naslednje hitre polnilnice Autobahnraststätte Grunewald West zravn BurgerKinga. Postanek za malico in naprej v center Berlina po osempasovnici, mimo stebra zmage, do Bradenburških vrat.

gopro-1-3

Tam sva iskala bližnje polnilnice, prva zaklenjena, firma očitno ne obstaja več, druga ne dela sploh, v tretje gre rado, parkirala pred nakupovalnem centrom in se priklučila, dela z NewMotion in Plugsurfing rfid. Peš šla nazaj mimo obeležja umorjenih judov evrope, ki je kot nekakšen labirint, mimo ameriške ambasade do Brandenburških vrat. Lep prizor ob popoldanskem soncu zaluštala se nama je ledena kavica, nekaj osvežilnega, saj je bil kar vroč dan. Znotraj trga zagledam Starbucks. Cold brew je odlična izbira za malce ohladitve in malce kofeina za nadaljno pot. Obvezen postanek za spominke takoj pri vratih – magnetki, šnekugle, kartice,…

Drugi postanek v Berlinu – the Wall – zid.  Ura štiri/pet popoldne gužva, kolesarji, delo na cesti, zaprte ceste, obvozi,kaos…  Naslednjič parkirava kje na obrobju centra in nato s podzemno v sam center mesta. Več kot eno uro sva rabila za 9km in 29 min dolgo pot po Googlu. Parkirala v parkirni hiši zraven Mercedezbenz Arene, kjer se je začel koncertni spektakel Helene Fisher, itak cela gužva okol parkirne hiše, sva prišla še ravno prav zgodaj da sva dobila parking in pred glavnim navalom.

Ob reki je ostanek zidu poslikan v sklopu East Side Gallery. Zanimivo je, da je dvojni zid, in tudi to da je bil na nekaterih odsekih zid, nekje pa samo žičnata ograja.

Pot nazaj je bila že v večernih urah, najprej skozi predmestje Berlina, nato pa sva zavila na avtocesto. Večinoma mestna vožnja nama je podaljšala domet do Tank & Rast Köckern West že dokaj blizu Leipziga. Tudi ta je ena od E.ON polnilnic ki je še brezplačna, kasneje pa plačnljiva preko aplikacije ali s kreditno kartico.

V sredo sva se sprehodila po centru Leipziga, do Panorama Towerja, kjer se lahko povzpneš na 29. nadstropje kjer so 3 restavracije in nato še par nadstropij višje na razgledno ploščad stolpnice za 3 EUR na osebo. Res je čudovit razgled na okolico mesta, na železniško postajo, vetrnice in tovarno BMW na severu, mestno središče in nogometni stadion Red Bull Arena na zahod (cena vstopnice od 55EUR naprej), termo elektrarna na jug,… Malce okrepčila v Peter Pane (res je dober pol literski ubijalec žeje 😉 ). Nato pa pot nazaj do Regensburga in naprej do Landshuta.

V Landshut sva prišla že v večernih urah, malce zmatrana in že se je znočilo.  V hotelu imajo v garaži Tesla destination charger, a se nama ni hotel povezat z najinim BMWjčkom tako da ga nisva napolnila…

dsc_0356

V četrtek sva se po check-outu odpravila na sprehod po starem centru. Čudovit in slikovit stari center velik kot center Ljubljane ob Ljubljanici. Očarljive stare hiše obnovljene v stilu gotike, in na vsakem vogalu cerkvica. Lepo urejena mestna hiša na glavnem trgu, obdana z rožami v tegelcih na oknih, res pričara duh malega mesta.

Dan sva nadaljevala z  ogledom tovarne BMW Landshut, kjer delajo električne motorje, karbonsko ogrodje, sestav armaturne plošče ter zunanje plastične dele iz posebne modre mase za i program. Na parkirišču pred tovarno so bile vse polnilnice zasedene spet sva ostala brez polnjenja. Tako sva po končanem ogledu šla do bencinskega servisa OMV in se prilkopila na Smatrics hitro polnilnico in aktivirala z NewMotion kartico. Vmes sva skočila čez cesto v Lidl po malico in krenila proti Münchenu.

dsc_0398

dsc_0400

V Münchenu je bil plan malce pogledat BMW Welt če je kaj novega na i oddelku, ter obisk prodajalne Tesle, ki je blizu Marienplatza. V BMW Weltu je nov koncept iVision, brezćično polnjenje ter koncept čisto električnega Mini-ja. In prva hitra polnilnica spet deluje.

V Tesli pa sva se usedla v Teslo X in si skonfigurirala svojo. Razstavljene imajo tudi Tesline sončne panele in hranilnik energije Tesla Wall. Glede na to da imajo sami samo prodajo vozil, ne pa tudi prodajo ostalih zadev, so posredovali najin kontakt na Nizozemsko, kjer je oddelek za prodajo energetskih rešitev.

Iz Münchena sva štratala s polno baterijo, in šla proti vznožju Grosglocknerja. Ker je bila nesreča na avtocesti, naju je navigacija peljala čez vasi, in tako sva prihranila na porabi in povečal se je tudi doseg. Tako sva polnila na hitri polnilnici pred Merkurjem eno vas pred Zell am See v Saalfeldnu.

DSC_0453

V Kaprunu kjer sva prespala, sva v Hotelu Sonnblick dobila prijetno dobrodošlico – rezervirano parkirno mesto pred teslinim destination polnilcem za ”vsa” ev vozila – a je bilo zaparkirano s strani nizozemcev. Še dobro da so kabli od destination chargerjev dovolj dolgi, da sva parkirala zraven in se priklopila ter polnila čez noč.

V ceno hotela je vključena tudi Zell am See-Kaprun Summer card, s katero imaš veliko popustov ali brezplačnih vstopnin v bližnje atrakcije. Šla sva si ogledat Vötter’s muzej starodobnikov, kjer je na ogled več kot 200 starih in redkih vozil na več kot 1400m2.

Pri vstopu na Alpsko cesto imajo električna vozila znižano ceno 26EUR (ICE 36EUR). Na poti gor je veliko razglednih točk, kjer se lahko ustaviš in poslikaš, ter malce sprehodiš naokrog. Ustavila sva se na Seidlwinkel, ter pri predoru Passheiligtum Hochtor kjer je najvišje ležeča polnilnica.

Šla sva še naprej do Kaiser-Franz-Josefs-Höhe razgledne ploščadi. Kelag polnilnica je bila zasedena (Kia Soul in Zoe), Tesla destination ”za vse ev” pa se spet ni hotela povezati z najinim i3. Čeprav bova nekaj % zregenerirala navzdol, bi še vedno tistih par % polnjenja v času obiska pomagalo da bi prišla vsaj do Radovljice.

DSC_0501

dsc_0526

dsc_0527dsc_0531dsc_0535

Tako sva se morala ustaviti v Villachu v Lidlu, kjer nama je ravno pred nosom priklopil e-golf, tako sva 11minutk polnila na AC in šla v Lidl po malico (ujela še zadnje minutke ko je bila trgovina odprta), preostalih 20 minutk pa DC, da sva prišla do Kranja in nato domov v Trbovlje.

dsc_0542

Prevoženih 2426km v dobrih 36ih urah v 7ih dneh. Povprečna poraba 14,6kWh/100km, povprečna hitrost 69,6km/h.

Pa še nekaj statistike v tabelci:

Roadtrip EV2

Dopust uspel, šofer je malce zmatran, navigator tudi, tako paše imeti še malce dopusta po dpoustu 😉

DCIM100GOPROG0030527.JPG

 

 

Advertisements

Jezersko in Logarska

Za začetek starega dopusta sem iz službe štartala s polno baterijo po stari cesti čez Medvode v Kranj in naprej do Besnice na piknik iskat drugo polovico, in nato na Jezersko. Prenočila sva v lesenemu šotoru, kamp in glamping Stara Pošta. Čeprav je tik ob cesti, se zaradi vsega zelenja cesta kar skrije.

jezersko1

V soboto sva imela pred EV Lady & Gentelman srečanjem čas za lahek sprehod okrog Planšarskega jezera. Na Jezerskem je res prelepa okolica za sprehod in odlična izhodiščna točka za pohodnike. Prehitela sva tudi kolesarje Tour po Sloveniji in bila nazaj še tik pred zaporo ceste.

 

Na srečanju smo se dobili uporabniki EV vozil, malo poklepetali, malo probali električne skiroje, malo pojedli in popili ter sovozniki poskusili tudi domače likerje, ki jih pripravlja oskrbnica Stare Pošte Tanja. Priporočam likerček Furman (temno pivo, vanilija in cimet) in tri vrste domačih ledenih čajev bezeg in meta, materina dušica ter lipa in divji žajbelj. Odlične imajo tudi domače štruklje.

ev meet.JPG

štruklji.JPG

Po srečanju sva še enkrat prenočila, da sva lahko probala še kakšnega od 25. vrst likerjev (ne, niso vsi na fotki). Naslednji dan pa se odpravila naprej čez Jezersko v Avstrijo in nato na Pavličevo sedlo nazaj v Logarsko dolino.

liker.JPG

V logarski z električnim avtom ne plačaš vstopnine in sva se zapeljala do polnilnice pri TIC-u nasproti hotela Plesnik.

tic jezersko.JPG

metron

Priklopila na schuko vtičnico in odšla naprej najprej do prvega slapa za hotelom. Nato pa naprej do slapa Rinka. Nahodila sva se po gozdni poti, a je en del zaradi ujme lani decembra še vedno zaprt, tako sva nekaj poti prehodila po cesti. Na vrhu je prijetno ohladil vodni prš in se lepo ohladiš ter napolniš čutarico s svežo čisto vodo. Nazaj sva šla kar po cesti, saj se nama je zdela gozdna peš pot daljša, pa še ni čisto očiščena, tako je treba dvigovat noge da se ne spotakneš ob podrta drevesa.

rinka 2.JPG

Zmatrana sva po štirih urah prišla do skoraj napolnjenega avta in se odpravila proti domu.

Ker gre pot samo navzdol od Pavličevega sedla proti Polzeli in nato čez hrib na Marija Reko in spet navzdol v Trbovlje je bila poraba zelo nizka, tako sva imela elektrike iz Jezerskega še za na šiht in nazaj domov v ponedeljek.

Eco rally prijateljstva Italija – Slovenija

Na Martinovo, odličen čas za spoznavanje vinorodne ceste ob naši zahodni meji. S startom rallyja pod organizacijo g. Lemeža iz Ekonova Rally-a v Marini Lepanto (Monfalcone) severno od Trsta, s priporočilom naj pridemo z najbolj polno baterijo, saj na poti ne bo možnosti polnjenja. Začela sva s polno baterijo iz Trbovelj, skozi Litijo za manjšo porabo, severna ljubljanska obvoznica, primorska avtocesta, hiter postanek za jutranjo kavico na počivališču Lom in priklop na hitro polnilnico za ta čas, hitro naprej do počivališča Šempas pred Gorico, kjer naj bi po planu morala napolniti do 100%. Po 20 minutnem postanku, se je pripeljala ekipa Rogovcev z izposojenim i3, kateri so se tudi priklopili na postajo, takoj za tem je pripeljal še tretji električni avtomobil, Nani z izposojenim e-golfom 2. generacije, tako smo CSS priključek prepustili ekipi Rog, ki je imela najnižji % baterije, e-golfa smo priklopili na AC polnjenje, ter šli na kavico in klepet. Skupaj smo se odpravili do pristanišča in tam od organizatorja prevzeli štartne številke in road map navodil.

1

Štart iz pristanišča do začetne točke točnostne vožnje, sva se lovila v branju road mapa, saj je čisto po pravilih FIA rally jev in ni narejen v google mapu, ampak kot grafikoni zavojev in križišč katerega kot laik ne gre tako hitro, ampak po nekaj križiščih, sva se znašla in sledila road mapu do prve štartne točke hitrostne preizkušnje na kateri naj bi dosegel povprečno hitrost 48km/h. Seveda se nama je zalomilo pri zavoju v stransko ulico, na grafikonu označenega z dvema klicajema!! šla sva naprej in obrnila, ter naprej po pravi poti mimo končne točke preizkušnje in naprej do prve postojanke – kmečki turizem LUPINC. Lepa izletniška točka z B&B, odlična za konec tedna, odmor od mesta. Kratka pokušina domačega vina ter sosedovega jabolčnega soka za tiste, ki ne pijemo vina. Na vrtu pa spretnostna preizkušnja za voznike met lesene kuglice v majhno škatlo s pijanimi očali, da ne bo vse tako lahko.

2

Štart druge etape in vožnja do druge posojanke OSTROUSKA kjer je bila pokušina domačih vin in spet spretnostna preizkušnja za voznike z metanjem pikada in zbiranjem čim manj točk.

6.JPG

Pri štartu tretje etape sem prevzela volan in peljala do tretje postojanke – KLET ŠTOKA, kjer nas je pričakala pokušina starega in novega vina, mali prigrizek z njihovim oljem iz teranovih pešk. Ogledali smo si njihovo visko klet, kjer nam je gospodar povedal malce zgodovine in o sami pridelavi vin, da imajo domorodno sorto vina Vitovska grganija, Carsus, pridelujejo tudi bio vino, ki ni škropljeno, penine, v kleti se najdejo starane buteljke izbranih vin od letnika ’88 naprej. Posebnost v njihovi kleti je 600 kilogramov težak kamniti sod v katerem starajo vino kratek čas in s tem se na stenah soda nabere vinski kamen, tako je vino bolj mehko.

11.JPGŠe zadnji spretnostni izziv – najbolj počasna vožnja z novim Ponijem. Lušteno zložljivo majhno kolo, a voziti v 5 prestavi je kar izziv in še zavlačevati in cik cak vožnja ni lahka… En dotik tal, drugače pa kar dober rezultat… Nato leteči štart čez kraška polja do končne točke pri vinarni Čotar, ter naprej do Štanjelskega gradu.

13.JPG

Zaradi martinovanja je bilo težko poiskati parkirno mesto, tako da smo se malo sprehodili do gradu, kjer je za električne avtomobile poskrbljeno s polnilnico točno pri vhodu v grad, seveda če ni prireditve in da ni dodatna razsvetljava priklopljena na isto varovalko. Tako se je ob priklopu drugega e-golfa ( prvi polni z močjo 7.6kWh, drugi le z 3.6kWh skupno 11kWh toliko kot polnilnica) vrglo ven polnilnico in tudi razsvetljavo v gradu zaradi preobremenitve. Tako se je razvila debata o primernosti lokacij pri turističnih točkah in drugih mestih. Organizator nas je počastil z degustacijo vin in bonom za hrano, kjer je bila izbira med joto, klobaso z zeljem in restanim krompirjem, testenine z divjačinskim ragujem, polento s panceto in jurčki, ter 20 mesecev sušenim pršutom pršutarne Lokev.

Pogovor je cel dan tekel glede elektromobilnosti, uporabniške izkušnje in drugih električnih vprašanj glede zelene energije za domačo uporabo. Veze in poznanstva za naprej in več glav več ve. Odlična platforma elektro mobilnosti je društvo DEMS katerega se je na rallyju udeležil predsednik društva g. Ignac Zavašnik, ki je poudaril, da smo uporabniki tisti, ki naredimo največjo reklamo za nove uporabnike in neprecenljiv vir znanja in izkušenj za prodajalce ev vozil. Skupaj gledamo v prihodnost elektromobilnosti.

Nove in stare polnilnice

Elektro Ljubljana je postavil novo polnilnico v Trbovljah pri Občini. Zdaj se čaka še tretja polnilnica v bližini Zdravstvenega doma, ter popravilo prve pri muzeju.

Polnilnica Občina Trbovlje

V okvari je tudi polnilnica v Litiji pri mostu.

Novo polnilnico sem izkoristila tudi v centru Lukovice pri Domžalah. Nad ure za službo in še avto se je napolnil v tem času.

Pri elektru planirajo, da bodo začeli z zaračunavanjem polnjenja po novem letu. To bo predvsem na novih polnilnicah z RFID identifikacijo, na plug&charge polnilnicah bo še naprej brezplačno oz. se bodo te polnilnice v kratkem zamenjale z novimi.

Medtem se je Elektro Ljubljana lotil prenove aplikacije Gremo na elektriko ter spletne strani. Aplikacija trenutno že dela, pogrešam slike in plug&charge polnilnico v Trbovljah. Nov dizajn je zelo špartanski, osnoven.

Trbovlje – Vrbsko jezero

Za prvomajske praznike so obljubljali ogromno gnečo na naših južnih mejnih prehodih, zato sem se odločila za oddih na mirnem Vrbskem jezeru pri naših severnih sosedih. S polnim i3-jem sva šla preko Litije do avtoceste čez severno obvoznico do počivališča Voklo Vzhod pri Kranju, se priklopila na SODO polnilnico in dopolnila baterijo na nekje 95% ter prepustila polnilnico drugemu EV-ju. Ob kavici in prigrizku v Marché restavraciji in pogovoru z drugim EV uporabnikom, hitro mine čas za postanek. Podaljšan vikend se ni začel nič kaj obetavno z nalivom. Počasi naprej po avtocesti do izvoza za Tržič/Celovec po regionalni cesti čez Ljubelj. Cesta je na naši strani rahlo ovinkasta le dva zavoja sta malo bolj ostra in zadnji strm vzpon pred predorom na meji. Na avstrijski strani so pregledovali dokumente, a ni bilo nobene gneče. Spust do Borovelj je bil za EV super saj dela regeneracija na polno, poleg tega pa prihraniš na zavornih diskih. Polnilnic je v samem centru dovolj, a je zasedenost tudi velika, zaradi službenih EV vozil, ki so parkirani na polnilnicah. Samo parkiranje pa razred zase. Modra zona v samem centru je označena z modrimi črtami. Parkomat eden na 3 ulice in če si prvič tam parkiraš in se odpraviš iskat parkomat… in te pričaka listek mestnega redarstva za prekršek ker nimaš označenega časa prihoda. Ja… še ne pet minut v mestu pa že kazen… tudi s parkirnim listkom z istim časom kot listek s kaznijo se ne da razveljavit. Po poizvedbi v pisarni redarstva, bi morali vsi turisti znati nemško (in ne tudi v angleščini nimajo prospekta) in se pozanimati o vseh posebnostih parkiranja in vseh drugih posebnih pravil vsakega mesta posebej… Ni nekega univerzalnega pravila parkiraš avto in greš po parkirni listek na avtomat. No ja… vemo za drugič.

Hiter skok v City Arkaden in sva se odpravila naprej na severno stran jezera v Poreče. Prenočila sva v gostišču Joainig. Na večerjo sva šla v mesto v italijansko restavracijo DaMario. Privoščila sva si hladno predjed in steak.

DaMario

Zjutraj po močnem zajtrku sva se kljub rahlemu dežju odpravila v Minimundus na obrobju Celovca. Brezplačno parkirno mesto in polnilnica A1. Aktiviranje polnilnice je izključno prek SMS-a. Ob polnilnici stara telefonska govorilnica predelana v info točko z brezplačnim internetnim dostopom za brskanje po internetu. Sprehod v Minimundusu v enem dopoldnevu okoli sveta, nazaj v preteklost s časovnim strojem, z minijem čez drn in strn po parku, pristajanje z letalom nad Parizom, Moskvo,… Precej več je interaktivnih predstavitev kot pred skoraj 20imi leti. NUK še stoji, nova pridobitev iz naše dežele sta znamenitosti blejskega jezera, blejski grad in blejski otok s cerkvico.

Skoraj polna baterija in opoldanska pavza v hotelu, še nekaj službenih stvari za prek mejla opravit (super povezava z wifi v sobi, računalnik v skupnih prostorih zraven recepcije).

Popoldansko potepanje okrog jezera do Vrbe na Koroškem in nato na razgledno točko opazovalni stolp Pyramidenkogel. Imajo zelo slabo označeno parkirno mesto za EV vozila na samem vrhu parkirnega prostora za avtobuse. Skupna karta za Minimundus in razgledni stolp nama je prihranila nekaj evrov. Vstop na razgledno ploščad v 11. nadstropju je lahko po stopnicah ali pa s panoramskim dvigalom. Z dvigalom gor, peš dol. Zgoraj naju je skoraj odpihnilo. Čudovit razgled na Vrbsko jezero na severni strani, Celovec na vzhodu, na južno stran se vidi Karavanke in Julijce v ozadju, razgleda na Triglav ni bilo zaradi oblakov.

Spust na južno stran jezera v mestece Reifnitz, našla polnilnico na drugi strani ceste kot označeno na plugsharu(popravljeno, vnesena prava lokacija in slike). Zraven pa model 1:1 v granitu izklesan VW Golf GTI.

Golf GTI

Pot nazaj domov spet čez Ljubelj, tokrat vožnja po ovinkih in z užitkom v hrib. Sploh ne zaznaš da je tolikšen naklon, saj se avto ne muči pri nizkih obratih in ni navijanja motorja v višjo prestavo. Čisti užitek, samo mal na gas pa gre 😉

Postanek na SODO polnilnici na počivališču Voklo Zahod pri Kranju, kavica in kremšnita, pa domov v Trbovlje.

Trbovlje – Sarajevo – Trbovlje

Z BMW i3 (GO STROM) V SARAJEVO

Za prvi podaljšan vikend, z najinim novim BMW i3-jem, sva se odpravila v Sarajevo. Z načrtovanjem poti sva začela že februarja, saj na aplikacijah za polnilnice v območju Bosne kar zeva praznina. Po več dopisovanjih z morebitnimi hoteli na poti, od hrvaškega Slavonskega broda do Sarajeva, kjer sva rezervirala sobo v hotelu Marriott Residence Inn z lastno polnilno postajo, sva čakala na odgovore ali je možno polnenje kje na poti, saj je razdalja med Slavonskim brodom, kjer je zadnja polnilnica, in Sarajevom kar 214km. S svežimi izkušnjami vožnje na relacijskih poteh, sva prevozila kvečjemu 180-190km zaradi nizkih temperatur. Čakanje na toplejše temperature je presenetilo tudi to, da morava ostati na zimskih gumah, saj je v Bosni rok za menjavo šele 15ti april. Marca sva dobila odgovor iz restavracije Ukus, Tešanj, od g. Mulalića, da se bo že nekaj zrihtalo, da se bova lahko priklopila na štrom. Tako je padel plan: Trbovlje – Grič – Zagreb – Dragalić jug – Slavonski Brod – Tešanj – Sarajevo – na ”zihr”.

Štart je bil v petek planiran ob 7:00, jutranja ura in pakiranje ni šlo po planu, tako da je bil štart ob 7:12 zunaj pa mrzlih 8,5°C. Napokala v avto mali kovček ter še vsak svojo torbico, ter krenila čez Zidani most, do Krškega in na avtocesto do postajališča Grič (BS PETROL), kjer sva se na hitrico priklopila na hitro SODO polnilnico – CSS priključek do 95% napolnjenih 8,90kWh v 17min. Hvala BMW Avtoaktiv, da subvencionirajo prvo leto uporabe Petrol klub kartico za elektro mobilnost, tako je bilo za naju polnenje brezplačno.

SARAJEVO-1

SODO polnilnica, počivališče Grič (RFID Petrol elektro mobilnost, po ceniku, oz. enkratna predplačniška kartica 10EUR/polnenje)

Švignila čez mejo na Hrvaško, cestnina Bregana 6HRK(0,80€) do Zagreba in takoj našla Park Stara Trešnjevka, kjer je parking za EV lepo označen s tablo da se vidi že iz glavne ulice, na tleh pa tudi označen z eko zeleno barvo. Zraven je še eno parkirno mesto za vozila carsheringa. Sicer je polnilnica označena kot hitra polnilnica in je bila sofinancirana s strani EU za projekt zeleni koridorji centralne evrope (CEGC). Sicer je nazivna moč polnilnice zadaj na etiketi zapisana kot DC 500V 110A, AC 400V 50Hz 63A, se je na DC priključku CSS, BMW polnil po podatkih na ekranu le z 28A in na zadnji strani polnilnice na ”info ekranu za električarje” s 5,29kWh. Ob priklopu na DC je možno polnenje le enega EVja. Čakanje na ”polno” baterijo sva si skrajšala s sprehodom po parku in se usedla na klopco (v parku je tudi lepo otroško igrišče, ter kavarnica v bližini), malce se priklopla na brezplačni mestni wifi in sva že bila na poti z 98% baterije.

SARAJEVO-3

Park Stara Trešnjevka Zagreb, CEGC plug&charge, wifi v parku

Pot je iz centra Zagreba peljala le še po avtocesti proti jugu. Cestnina takoj za Zagrebom –  Zagreb Istok vzameš samo listek. Z rekordno nizko porabo sva pri hitrosti 100-105km/h na tempomatu in nastavljeno varnostno razdaljo in tudi prehitevanju tovornjakov prišla do postajališča Dragalić Jug pri Novi Gradiški. Na aplikaciji ChargeShare je tu vtičnica ”Red 3-phase CE 400V 16A plug on the wall of the building behind the Water&Air service booth’’. Že pred potovanjem, si je moj dragi pri Metron Inštitutu kupil prenosno polnilno postajo z 8 meterskim kablom 3x16A CEE to Type 2. Pri postaji za vodo in zrak je bilo potrebno parkirati čisto ob robniku, poravnati vtičnico na avtu z vtičnico na steni, tako je kabel bil ravno prav(lih komi) dolg za priključitev in polnenje. Malo počitka na sončku in kavica z rogljičkom in pomarančni sok za osvežitev 62HRK(8,23€), ter brezplačne sanitarije.

SARAJEVO-7

CRODUX Dragalić Jug

SARAJEVO-9

CRODUX CEE 3x16A vtičnica

Naprej, skoraj do meje, je bila sama avtocesta. Z zmerno hitrostjo in tempomatom na 105-110km/h sva prišla do prvega izvoza za Slavonski Brod in cestnina 77HRK(10,22€). Edino križišče na glavni cesti pred mejo sva zavila desno do City Colosseum nakupovalnega središča. Dva parkirna mesta (z ETREL polnilnicama) v garaži sta lepo označena na levi strani tik ob vhodu v garažo. Na stebru obvestilo za uporabo polnilnice, naj se pokliče na telefonsko številko (hišnik). Ker na polnilnici ni bilo nobenih podrobnosti katera RFID kartica je potrebna in nekje v spominu, da se kartico dobi na info pultu, sva poklicala na št. Čez minutko je prišel hišnik s kartico Hrvaškega Telekoma oz puni.hr, katero imava tudi sama, tako sva se prijavila z najino kartico in je potegnilo brez problema (nekateri jo po prejetju pozabijo aktivirati preko portala ali kratke e-pošte in zato ne dela). En krog po nakupovalnem središču, 15 minutk pavze na kavču pri kinu in še 15 minutk v DM-u (iskanje taprave kremce).

SARAJEVO-10

Garaža City Colosseum Slavonski Brod

S skoraj napolnjeno baterijo sva se odpravila na most do meje, kjer sva imela očitno malce smole oz. je bila taka ura ravno v glavni prometni konici, tako sva slabo uro izgubila samo za dober kilometer na meji. Pregled potnih listov in sva že peljala proti Doboju. Tople temperature so dvignile kilometre dosega, tako se nisva bala da bi ostala nekje sredi poti. V Tešanj sva prispela malce pozno, se pozna regionalna cesta, veliki tovornjaki, promet v nasprotno smer,… V restavraciji naju napotijo do hotela – Vile Ukus (lokacija dodana v aplikacii PlugShare), da je tam že vse prištimano da se priključiva. Pod nadstreškom rezerviran boks, ob strani na levi (enako kot ima tudi avto vtičnico) vtičnica IEC 60309 ((CEE 17) 3P+N+E 200–240/346–415 V AC (red)). Direktor hotela je po najinem povpraševanju ‘’potegnil kabl’’ iz skladišča do nadstreška. Zraven mu je električar dal še adapter 3x32A v 3x16A za vsak slučaj (katerega sva potrebovala tudi midva, da se je priključil s prenosno polnilnico Metron inštituta 3x16A – Type 2). Se nama je oddahnilo saj po prvem poskusu vtikanja kabla v preveliko vtičnico te pa malce zaskrbi… tole pa ne gre skupi… A po priključitvi adapterja se je že prižgala modra utripajoča lučka na BMW-ju in se je že polnil. Odšla sva do restavracije na pozno kosilo in malce počitka. V kompleksu prodajnega centra Ukus  na drugi strani restavracije je malo večja trgovina Bingo, bankomat Unikredit Banke in veliko parkirišče. Sicer je Tešanj malce ven iz poti, se lahko planira za prespat in se naslednji dan nadaljuje pot, do Sarajeva je dobre 2 ure poti. Po dveh urah in pol pavze, ki je minila kt keks, je bila baterija na 99%. Naprej po regionalni cesti mimo Zenice na avtocesto, cestnina Zenica jug – Sarajevo Sever 6KM(3,02€)  do drugega izvoza za Sarajevo, in do centra po šest pasovnici samo naravnost do hotela.

SARAJEVO-11

Vila Ukus Tešanj, vtičnica na stebru pod nadstreškom

Marriott Residence Inn hotel v mirnem (čez vikend, čez teden kar pestro zaradi fakultet in šole) predelu Skenderija. Pri vhodu v garažo imajo rezervirano parkirno mesto za električna vozila pod ‘’ketno’’, na škarpi pa Etrelova polnilnica priključi in polni. Zaradi AC konverterja v avtu je navečja moč polnenja 11kWh, četudi je polnilnica 22kWh (v hotelu nama niso znal povedat koliko je močna polnilnica). Še ena posebnost hotela je garaža, v drugi kleti (-2). Vhod je, kot navadna avtomatska vrata, v tovorno dvigalo. Ja dvigalo! Zapelješ notri in pritisneš na gumb -2 za garažo, dvigalo je tako nežno, da se ne občuti premikanja dol ali gor, tako da ni bojazni za kakšen strah. Vrata se odprejo in je 10 parkirnih mest, znotraj pa bi bilo možno tudi zasilno polnenje na industrijski vtičnici ki jo imajo pri izhodu za goste v hotel.

SARAJEVO-19

EV parking pri vhodu v garažo, dostop po dogovoru z osebjem hotela

SARAJEVO-18.jpg

SARAJEVO-17

Etrel polnilnica

Najina izkušnja s potovanjem je bila pozitivna, saj sva si vzela celoten dan samo za pot. Tako sva računala dodaten dan tudi za vrnitev domov. V dveh dneh v Sarajevu sva naredila še dodatnih 75km, izlet na razgledno točko Žuta tabija (morala bi iti še bolj naprej na razgledno točko, a nisva vedela) od kjer se vidi celo Sarajevo, posebej pa ima čar ob sončnem zahodu in ko se prižgejo vse luči v mestu.

SARAJEVO-29

razgled na Sarajevo iz Žute tabije tik po sončnem zahodu

Ogled mesta sva bolj kot ne prepešačila, saj ne poznava skritih garaž pod mestom. Sprehod čez Trg osvobođenja – Alija Izetbegović, mimo mestne tržnice, Vječna vatra, kavica v kavarni in slaščičarni Vatra, sprehod po ulici Fehadija do Sarajevo Meeting of Cultures kjer se novi moderni del Sarajeva prestopi v stari turški del in se začne Baščaršija, trg golobov, Sebilj, Kazandžiluk ali bakrena ulica – tu lahko kupite znamenite džezvice za bosansko kafu – morajo pa imeti tri žige: eco, unesco in manufaktura. Baker in ostale kovine kupujejo v tujini, saj ga v lokalnem okolju ni več. Kvalitetni seti za kafu so od 30eur naprej, je pa res kvaliteta in ne samo za prah nabirat. Je dobra ideja za kakšno darilo za tiste, ki pijejo črno kavo. Kvaliteto lahko sami občutite, saj je pladenjček lepo zarobljen in ni oster, džezvica lepo pocinkana znotraj kot tudi posodica za sladkor in skodelice, džezvica pa se ne zvije ob močnejšem stisku, prodajalec je celo stopil nanjo in se ni nič zvila, cenejša roba se zvije že ob stisku roke, posodica za sladkor ni pocinkana znotraj kot tudi ne džezvica in skodelica. To sva naslednje jutro lepo videla v hotelu ko so nama postregli s cenenim setom in bosansko kavo. Presenetljivo da hotel s 4* postreže kavo v cenenem kompletu brez pečatov. Na Baščaršiji sva si privoščila Bosansko kafu, črni turški čaj, in orehovo ter pistavijevo baklavo v Baklava shop. Popoldne sva ekipo tekomvalcev v dvigovanju uteži peljala na čevape v čevabžinico Željo 2, 11 lačnih in sestradanih po vaganju, vsak svoje čevape s kajmakom in čebulo, še nekaj pijače – voda, fanta, mineralna in jogurt, za vse skupaj 115KM(57EUR). Zjutraj nazaj na Baščaršijo po baklavo v Baklava shop po en paketek orehove in pistacijeve baklave za domov, še enega pa za tekmovalce za mal cukr dvignit med tekmo.

SARAJEVO-20

Baklava shop

Za vogalom pa še skok v Badem butik po ratluk ruža in vanilija. V nedeljo so padali rekordi in zmage za naše tekmovalce, kot mednarodna sodnica pa nisem imela dela, saj je bilo dovolj drugih sodnikov tako sem lahko navijala in spodbujala naše svetovne prvake in prvakinje. Po tekmi smo se prestavili 15 nadstropij više v panoramsko restavracijo Radon Plaza hotela, kjer se celotna platforma vrti krog hotela, tako imaš med večerjo razgled na vse smeri neba v enem krogu. Nato mučno čakanje na podelitev zlatih in srebrnih medalj za naše zmagovalce ter obezno slikanje top ekipe Powerlifting Slovenija. Zjutraj pa hotelski zajtrk s bosansko kafo in pakiranje v avto.

SARAJEVO-27

Latinski most – kraj kjer se je začela 1. svetovna vojna

SARAJEVO-26

Inat kuća – hišo so prestavili iz levega na desni breg zaradi lokacije gradnje mestne hiše, opeko po opeko.

SARAJEVO-25

Mestna hiša – na koncu Baščaršije

SARAJEVO-28

Pomlad in višje temperature so naju pričakale v Sarajevu

WP_20170402_011

GPC WORLD POWERLIFTING CUP – Radon Plaza

Avto sva zvečer priključila na polnilnico in naštimala čas odhoda 7:00 da bo avto pripravljen in kabina ogreta. Čez Sarajevo do avtoceste na sever proti Zenici 50 km avtoceste, cestnina Sarajevo Sever – Zenica Jug 6KM(3,02€),  ”polako” sva šla s tempomatom na 95km/h saj naju je malo skrbelo zaradi naklona ceste – ”da gre večinoma navzgor”. Z zmerno vožnjo nisva ovirala prometa in tekoče šla do konca avtoceste in cestnina, nato pa malo prehitevanja tovornjakov; je pa lepo označeno kje se ne sme prehitevat in kje lahko, seveda če promet to dopušča. Regionalna cesta poteka vzdolž doline reke Bosne, cesta se je zdela podobna najini dnevni relaciji – cesti od Litije to Trbovelj po dolini reke Save, obdana z gozdom na pobočju in reko ter železnico na drugi strani. Do Vile Ukus v Tešnju sva prišla z rekordno nizko porabo 10,3kWh in prevoženimi 162km. Parkirno mesto je bilo rezervirano (ni bila zimska gajbica, kar celo stol) za naju tako sva se prkuplala na štrom in se šla razvajat v Wellness Vile Ukus. 2 ure masažnega bazena, finska savna in turška parna savna ter osvežitev z domačo limonado/oranžado 80KM(40,30€) za dva. Poleg wellnessa je polno opremljen fitnes, v restavraciji pa dve otroške igralnice tako zunaj kot znotraj, wifi pa kar soliden. Z 99% baterije sva po juhici, čevapih, baklavi in jabukovači krenila proti hrvaški meji, na srečo ni bilo za čakat je kar šlo skozi do City Colosseum spet nafilat baterijo, da bova za zihr prišla čez avtocesto do Zagreba. Ker je na poti proti Zagrebu samo ena polnilnica ob Avtocesti se nisva ustavljala, ker je bila poraba dokaj nizka + šofer se je šlepu za tovornjaki in avtobusom na minimalni razdalji. Nekajkrat je moral tudi prehiteti tovornjak, saj se je peljal res počasi ali pa sumljivo sem in tja po pasu. Cestnina Slavonski Brod Zapad – Zagreb Istok 82HRK(10,88€) – so že podražil čez vikend, je že sezona.

Na izvozi SOP Zagreb istok poslovna zona sva šla do IKEA polnilnic, kjer so polnilnice na koncu parkirišča, polnilnice se pa ne da drugače aktivirat kot z IKEA RFID kartico za polnenje. Ko si prvič v Ikei greš najprej na vhod – poiščeš informacije, počakaš da se kdo spomni pridt na informacijski pult, nato te usmerijo na oddelek službe za kupce na drugi strani pri izhodu. Tam stoji avtomat za prevzem čakalne številke (tako kot na lpp ali pa na upravni enoti) nato čakaš da te pokličejo, če imaš srečo da je kateri od osebja prost da ne čakaš in zapravljaš časa v čakalnici. V zameno za osebno izkaznico ali kak drug dokument izdajo ikeino etrel RFID kartico za polnenje EV. Skozi izhod odkorakaš preko celega parkirišča do polnilnice in približaš kartico polnilnici da se vpiše in začne polnjenje. V približno 30min je napolnilo 5,3kWh energije ravno dovolj z rezervo, da sva se po vrnitvi kartice nazaj na službo za kupce in vrnitvi osebne izkaznice odpravila po dolgem obvozu cone nazaj na avtocesto in po obvoznici mimo Zagreba, cestninske postaje Bregana 7HRK(0,93€), nardila gužvo za 3min se začvekala z našimi mejnimi policisti o avtu (kolk dometa ima, a se pride do dol, kolk časa se fila,…),  prečkala mejo in na Počivališče Grič do SODO hitre polnilnice. Tam sva se spet začvekala s parom, ki je bil ravno namenjen v bližino Sarajeva, glede avta in potovanj, tako da je tisto polnenje res hitro mim, še čas za wc in kak sendvič pa je baterija 100%. Do doma brez problemov je pa poraba začela naraščat; čim je temperatura padla pod 15°C je bila poraba 14-15kWh.

SARAJEVO-35

IKEA 4×2 Type 2 Mennekes

SARAJEVO-37

IKEA Zagreb

Po prevoženih 14842 kilometrih in 4ih mescih uporabe (prevoženih 3.985km samo v mesecu marcu)  z BMW i3 sva navdušena, še bolj pa čakava poletno sezono in višje temperature in letne gume s katerimi upava, da se bo poraba res približala tovarniški NEDC 300km z enim polnjenem, kot je kazalo na najini poti s prevoženimi 125km pri 50% baterije tako da kaže poraba nekje 260km trenutnega realnega dometa pri zunanji temperaturi nekje 20°C.

Več info o sami porabi  na poti pa v prilogi v excel tabeli na spodnjem linku:

BMW i3 TRBOVLJE – SARAJEVO – TRBOVLJE